- Razstava: Umetnost branja v srednjem veku
Sprehodimo se skozi družbo srednjeveške Evrope, in odkrijmo bogato paleto bralne kulture.
Začnimo v samostanih, kjer se je v zgodnjih stoletjih srednjega veka razvijala pisana latinska beseda (Latinitas), in nadaljujmo na dvorih visokega in poznega srednjega veka. Odnos plemstva do branja se je v prvi polovici srednjega veka spremenil: sposobnost branja in pisanja je postala ena od veščin, ki bi jih moral obvladati vsak civiliziran vitez ali dama. Zaradi zanimanja za pisano besedo so nastale nove literarne zvrsti: na dvorih je nastala dvorna ali viteška književnost (od tod ime).
Od tam se preselimo v mesta, kjer so samozavestni predstavniki rastočega razreda trgovcev, obrtnikov in plemstva črpali navdih in iskali zgled na dvorih, hkrati pa so pisanje in branje prilagajali lastnim potrebam. V srednjem veku so izraz litteratus (pismen) uporabljali za ljudi, ki so razumeli latinščino, zato je pomembno, da si ogledamo še vlogo branja v ljudskem jeziku. Literarna dela, napisana na dvorih, so najzgodnejši in najbolj znani primeri književnosti, vendar je ljudski jezik počasi vstopil celo v versko literaturo, v kateri sicer prevladuje latinščina.
Nato odidimo še na Balkanski polotok in si poglejmo razvoj branja v slovanskih jezikih. Tam najdemo bistven del besedilne kulture: bralne skupnosti. Člani posameznih skupnosti so si knjige izmenjevali in jih brali skupaj (pogosto so brali na glas), med seboj povezane skupnosti pa so si izmenjavale rokopise za prepisovanje. Tako so v samostanih lahko nastale obsežne knjižnice s številnimi srednjeveškimi in klasičnimi besedili, ki so se ohranile do danes. Nazadnje se zaradi univerz vrnimo na cerkveno področje. Branje besedil in razpravljanje o njih je bilo (in je še vedno) bistven del univerzitetnih učnih načrtov, razvoj znanosti pa je temeljil predvsem na uporabi starejših, verodostojnih besedil.