Razstava
Preden se sploh lahko odpravimo na potovanje, si je treba podrobneje ogledati naslov razstave: Umetnost branja v srednjem veku. Obdobje evropske zgodovine od klasične antike do zgodnjega modernega obdobja ki ga običajno imenujemo „srednji vek“, zajema obdobje od leta 500 do leta 1500 n. št. Pomembno je upoštevati, da je ta izraz nastal kasneje in da „srednjeveški“ ljudje niso mislili, da živijo v vmesnem obdobju. Namesto tega so obdobje, v katerem so živeli, videli kot nadaljevanje antike. Za namen te razstave je obdobje srednjega veka podaljšano do leta 1550, da je v celoti vključen (postopen) premik od pisane k tiskani komunikaciji.
Danes smo nagnjeni k prepričanju, da je bila pismenost v srednjem veku redka spretnost, ki jo je obvladala le ozka elita menihov, duhovnikov in dvorjanov. To je anahronističen pogled in temelji na definiciji, da je oseba pismena le v primeru da zna tako brati kot pisati. Vendar je veliko ljudi v srednjem veku znalo brati, pisati pa ne – celo Karel Veliki, po mnenju njegovega biografa Einharda. Poleg tega branje obstaja v številnih oblikah. Beremo lahko podobe, kot so slike in vitražna okna („stripi“ srednjega veka). Brati je mogoče tudi s poslušanjem: v srednjem veku je bilo glasno branje besedil občinstvu nekaj povsem običajnega.
Slike so že od nekdaj povezane z besedilom. Lahko služijo zgolj kot ilustracija obravnavanih tem, v nekaterih žanrih pa se uporabljajo za poudarek sporočila. Še posebej v verskih knjigah lahko podobe močno vplivajo na bralčevo duhovnost. Podobi Device Marije med molitvijo ali križanja omogočata bralcu (ali morda pravilneje – gledalcu), da doživi globljo izkušnjo in močneje vplivata nanj kot golo besedilo. Nenazadnje slike pomagajo tudi pri razčlembi besedila. Dober primer je spodnja slika. Ta okrašena iniciala, ki prikazuje usmrtitev sv. Lovrenca na ražnju, ima več funkcij. Pomaga bralcu, da zlahka prepozna pravilne molitve za praznik tega svetnika. Hkrati vzbuja čustva in s svojo vizualnostjo svetnikove muke in usodo vtisne globlje v bralčev um, kot bi jih lahko le besede.
Zgoraj: Okrašena iniciala prikazuje usmrtitev Sv. Lovrenca na ražnju (Museum Meermanno-Westreenianum, 10 A 16, f. 209r).
Poleg tega so srednjeveški pisci uporabljali slike in okraske, da so razčlenili svoja besedila in predstavili informacije na jasen in lahko dostopen način. Delitev besedil na poglavja, označevanje z glavami, različnimi velikostmi črk in okrašenimi začetnicami, ki pritegnejo bralčevo oko in povečajo preglednost, je srednjeveški izum. Prvotno je bilo takšno označevanje namenjeno za tiste prepise Svetega pisma, ki so vsebovali glose ali komentarje, vendar so ga kmalu začeli uporabljati tudi za druge vrste besedil, kot so teološka dela in pravne knjige.
Komunikacija s hkratno uporabo besedila in podob ni bila omejena le na knjige. Listine (avtentificirane pisne oblike pravnih aktov) so bile še ena vrsta dokumentov, pri katerih sta bili obe obliki komunikacije pomembni. Pečat je predstavljal ugled izdajatelja in je bil enako pomemben kot vsebina dokumenta. Celo na pečatu sta bila besedilo in slika povezana: podobo sedečega vladarja z vsemi regalijami je spremljala legenda, ki je identificirala osebo ali dostojanstvenika. Za popolno branje teh pravnih dokumentov je treba poleg besedila upoštevati tudi vizualne in materialne elemente. Pomen te kombinacije je bil priznan v srednjem veku, eden najpogostejših nagovorov v listinah je: „za vse, ki bodo to listino videli in jo glasno prebrano slišali“.
Spodaj: Veliki pečat Maksimilijana Habsburškega in Marije Burgundske, priložen listini iz leta 1481. Oba sta upodobljena s krono in na konju, identificirana vsak s svojim grbom. Dvovrstična legenda, ki obkroža upodobitev, našteva vse njune naslove.
Če ostanemo pri primeru listin, je branje možno na več načinov: osebno in zasebno – kot je večinoma danes – ali slovesno in javno. Z branjem pomembnih besedil na glas pred občinstvom so informacije podali širši skupini ljudi, s čimer so hkrati postale tudi bolj pomembne, ker so postale splošno znane. Nizozemska beseda za listino (Oorkonde) in nemška Urkunde namreč izhajata iz besed „zaslišati“ in „obvestiti“. Primeri vključujejo mestne pravice, ki so jih uradniki na trgu ali pred mestno hišo pogosto prebrali na glas.
Pisana beseda ima več funkcij. V bogoslužju se uporablja za pomiritev in slavljenje Boga. Pri študiju se uporablja za zbiranje znanja. Uporablja se tudi v pravnem in socialno-ekonomskem okviru za pripravo sporazumov in pogodb, s čimer se zagotovi pravni položaj udeležencev. Na področju trgovinske dejavnosti so pisne pogodbe in sporazumi v tem obdobju postajali vse pogostejši, saj so trgovci potovali in trgovali na vse daljših razdaljah ter se ukvarjali z vedno bolj zapletenimi finančnimi transakcijami (kot je nakup na kredit). Pisana beseda se uporablja tudi v prostem času za branje literarnih besedil in poezije. V srednjem veku so se v svetovni literaturi pojavila številna klasična dela, kot so pesnitev Le Roman de la Rose, *Canterburyjske povesti *(The Canterbury Tales) ali Božanska komedija (Divina Commedia).
Branje je več kot le razumevanje znakov in slik, je tudi njihova interpretacija v ustreznem kontekstu. To je najbolj vidno v srednjeveški eksegezi, kjer so bila biblična besedila brana in razložena na štiri različne načine: zgodovinsko, tipološko, tropološko in anagoško. V skladu s temi štirimi „smisli“ je Sveto pismo najprej mogoče razumeti kot opis zgodovinskih dogodkov. Tipološko so dogodki iz Stare zaveze povezani z dogodki iz Kristusovega življenja in se obravnavajo kot uvod v Novo zavezo. Tropološko branje omogoča razumeti globlje moralno sporočilo besedila, medtem ko anagoško branje razlaga dogodke ob koncu časa, kot so vrnitev Kristusa, zadnja sodba, nebesa in pekel. Te različne metode branja in pojasnjevanja niso omejene na Sveto pismo, temveč se lahko uporabijo tudi pri drugih pomembnih srednjeveških besedilih.
Zgoraj: Na srednji podobi Kristus tretji dan vstane iz svoje grobnice. Ta prizor iz Nove zaveze je povezan s prizorom na desni, kjer je kit po treh dneh preroka Jona izbljuval na kopno; znan primer tipološke razlage Svetega pisma.
Srednjeveška bralna kultura nikakor ni bila domena osamljenih skupnosti, ki bi delovale druga poleg druge brez povezovanja med seboj. Vse skupnosti so bile tesno povezane in so živele v isti družbi. Za vstop na univerzo si sicer moral biti član duhovščine, vendar so se te institucije nahajale v središčih mest, lokalno gospodarstvo (zlasti gostilne) pa je lahko uspevalo prav zaradi njihove prisotnosti. Na sodiščih se je plemstvo zbiralo skupaj s cerkvenimi dostojanstveniki (ki so pogosto imeli posvetne moči), medtem ko so kraljeve, plemiške in mestne upravne ustanove vse pogosteje zaposlovale ljudi, ki so se šolali na univerzah in so bili usposobljeni na področju prava.