Umetnost branja v srednjem veku
Templji znanja
Bralna kultura na srednjeveških univerzah
Bralna kultura na srednjeveških univerzah
Ustanavljanje in razvoj univerz v evropskem srednjem veku je močno vplivalo na svetovno kulturo in zgodovino. Prejšnje samostanske in katedralne šole so bile bolj ali manj zaprte za širšo javnost in so redko poučevale celoten razpon človeškega znanja in izkustva. Univerze so bile veliko bolj odprte, saj so zagotavljale izobraževanje več zainteresiranim ljudem iz različnih okolij.
Nudile so tudi veliko širši izbor študijskih področij, vključno z znanstvenimi disciplinami. To se je izražalo v organizacijski strukturi posamezne univerze, ki je v idealnem primeru vključevala filozofsko fakulteto in strokovne fakultete (teološko, pravno ter medicinsko). Ta družbena in kulturna odprtost ter splošna intelektualna širina posamezne univerze sta se odražala v bralni kulturi, ki ni bila omejena zgolj na dotično izobraževalno ustanovo, temveč je vplivala tudi na tamkajšnje prebivalstvo.
Univerza je formalno ostala cerkvena ustanova: skoraj vsi člani so izhajali iz vrst duhovščine, rektorji pa so bili pogosto lokalni veljaki, nadškofi ali škofi. Kljub temu je univerza postala nekoliko bolj dostopna širši (čeprav izključno moški) populaciji. Zato je bilo popolnoma razumljivo, da je vsaka univerza močno vplivala na mesto, kjer se je nahajala, ker je bil pomemben del mestnega prebivalstva posredno ali neposredno povezan z univerzo.
Univerzitetni profesorji so bili spoštovani in so včasih imeli celo neke vrste zvezdniški status. Študenti so vplivali na vsakdanje življenje mest, v katerih so študirali: študentska poezija in dramatika sta bili na voljo tako občinstvu na univerzah kot zunaj njih, poleg tega so nastajali rokopisi teh del, ki vsebujejo tudi študijska besedila in komentarje.
Za razliko od današnjega časa, je večina študentov s študijem prenehala že pred diplomo. V družbi, kjer so bile diplome in dokazila o akademski izobrazbi manj pomembne kot danes, so številni študenti prekinili študij, ko so usvojili želene spretnosti in so se zaposlili kot mestni uradniki, notarji in pogosto kot (pravni) uradniki na sodiščih. Zato so vplivali tako na razvoj strokovnega kot tudi vsakdanjega branja in pisanja.
Univerze so običajno sestavljale štiri fakultete: filozofska, pravna, medicinska in teološka. Filozofska fakulteta (artes) je bila predpogoj za dostop do ostalih treh. Na filozofskih fakultetah so poučevali sedem „humanističnih ved“: slovnico, logiko, retoriko, aritmetiko, geometrijo, glasbo in astronomijo. Po treh letih študija je študent diplomiral in pridobil naziv baccalaureus artium; po šestih letih in uradnem zaključku študija je pridobil naziv magister (magister artium).
Študenti so s študijem lahko nadaljevali na eni od treh višjih fakultet. Na pravni fakulteti so poučevali tako rimsko kot kanonsko (cerkveno) pravo. Znanstveniki na pravnih fakultetah so pisali tudi mnenja o sodobnih pravnih zadevah. Primer takšne razprave je traktat Kuneša iz Třebovle o možnih poganskih temeljih posebnih načel dednih pravic kmetov, ki je bil napisan kot odgovor na konflikt, v katerega je bila vpletena Kuneševa cerkev. Medicina se je osredotočala na dela klasičnih avtorjev, kot sta Hipokrat in Galen ter arabskih avtorjev, kot je Avicenna. Teološka fakulteta je veljala za najvišjo. Na tej fakulteti so se ukvarjali s preučevanjem Svetega pisma in s številnimi komentarji tega besedila (za najpomembnejše so veljali tisti, ki jih je napisal Peter Lombard). Za pridobitev doktorata iz teologije je študent moral študirati še približno deset let; kar pomeni, da je na univerzi skupaj preživel skoraj dve desetletji.
Ker so se nekatere univerze razvile iz samostanskih in katedralnih šol, so imele pod svojim okriljem tudi posebne šole, ki so bile rezervirane za člane določenega samostanskega reda. Te „redovne šole“ so bile v srednji Evropi precej pogoste: univerza v Pragi je imela takšne šole za dominikance, frančiškane, cistercijance in avguštince. Tu so še vedno poučevali splošne predmete, ki so se prej poučevali v samostanskih in katedralnih šolah, hkrati pa je nanje močno vplivala intelektualna širina predmetov, ki so jih predavali na javnih univerzah in so jih intenzivno razvili univerzitetni profesorji s svojim pisanjem in znanstvenimi dejavnostmi.
Študij v šolah za samostanske redove je bil izključno teološki, vendar v smislu srednjeveškega pojmovanja teologije kot vseobsegajoče vede in vrhunca človeškega znanja. To je pomenilo, da je teologija v tistem času obravnavala tudi področja, ki zdaj veljajo za večinoma neteološka, kot so psihologija, etika, ekonomija, politologija, sociologija itd. Takšna snidenja in hkratna razhajanja med verskim in posvetnim izobraževanjem, verskimi in posvetnimi temami ter njihovo prepletanje so privedla do dinamičnega razvoja znanja in intelektualnega raziskovanja. Intelektualni spopad med posvetnimi in verskimi idejami na univerzah je bil zrcalo političnega spopadanja posvetnih in verskih sil v družbi. V ospredju je bilo zlasti vprašanje, komu pripada vrhovna oblast na Zemlji – cesarju ali papežu. O tem se je na univerzah pogosto razpravljalo, pri čemer je bilo veliko zagovornikov obeh stališč.
Posledica vse bolj vidnega položaja univerz v kulturi srednjeveške Evrope je bil postopen pojav napetosti med univerzalnimi in svetovljanskimi ideali o moči in hierarhiji na eni strani ter tradicionalno statičnimi pogledi teritorialnih, regionalnih, lokalnih in družbeno-političnih centrov na drugi strani. Univerze so tako postale aktualno prizorišče za razvoj mednarodne ter tudi domače cerkvene in državne politike. To se je večkrat pokazalo v vsakoletnih »quodlibet« debatah: razprave, v katerih so študenti ali drugi lahko zastavljali vprašanja o kateri koli temi (quodlibet v latinščini pomeni „karkoli“), o katerih so profesorji nato morali razpravljati in odgovoriti nanje v skladu z znanstvenimi običaji. V teh debatah so morali sodelovati vsi profesorji, kar je pogosto vodilo v konfliktne situacije. Še posebej očitno je bilo to v času Zahodnega razkola (1378–1417), ko sta najprej dva in kasneje še trije kandidati istočasno trdili, da so upravičeni do papeške krone in se je Evropa razdelila glede na to, katerega od kandidatov so podpirali. Glede na verske in politične argumente so različne univerze zavzele različna stališča. V Pragi so na primer različne frakcije na isti univerzi izbrale nasprotne strani. Medtem ko je češki kralj nasprotoval rimskemu kandidatu, Gregorju XII., mu je večina članov univerze ostala zvesta. Teolog Mauritius Rvačka je celo napisal razpravo v njegovo obrambo.
Ti konflikti so povzročili pogoste odhode članov univerz in množične prestope na druge univerze. To je privedlo do intelektualnega razvoja ter do krepitve in širjenja tistega, kar so bile prvotno le lokalne polemike in navzkrižja. Zaradi tega so si organi oblasti vse pogosteje prizadevali za imenovanje akademsko izobraženih oseb na upravne, pravne in finančne položaje.
Univerzitetni profesorji, od katerih so bili nekateri tudi cerkveni upravičenci, in diplomanti, ki so bili tako cerkveni upravičenci kot posvetni uradniki, so tako pogosto delovali v dvojni vlogi intelektualcev in strokovnjakov, ne da bi jih motilo razhajanje med znanstveno in strokovno vlogo. Ideje in ideali, ki so izšli iz univerzitetne bralne kulture so se tako razširili na druga družbena in intelektualna okolja.