Umetnost branja v srednjem veku
Misli in molitve
Samostansko življenje in bralna kultura
Samostansko življenje in bralna kultura
Krščanstvo je religija, ki temelji na knjigah. Besedila in knjige kot materialni predmeti so imeli pomembno vlogo pri prakticiranju te vere. Zato ni presenetljivo, da je bilo v srednjem veku v samostanih mogoče najti cvetočo bralno kulturo.
Ne samo da so bili samostani arhivi za vse vrste besedil, življenja menihov in nun so bila tesno povezana s knjigami, predvsem zaradi bogoslužja in študija. Benediktovo pravilo (Regula Benedicti), ki je urejalo življenje menihov in nun, je določalo, da morajo moliti sedemkrat na dan in enkrat na noč. Pravilo tradicionalno pripisujejo Benediktu Nursijskemu in izvira iz 6. stoletja. Navdih zanj je črpal iz več besedil, med drugim tudi iz Biblije in spisov Janeza Kasijana. Pravilo je uporabljal benediktinski red in kasneje še več drugih meniških redov, kot na primer cistercijanci in trapisti. Poudarek na točno določenem času za molitve je tako postal del celotnega zahodnega samostanskega življenja.
Osem terminov, določenih za molitev, je bilo razporejenih v tako imenovanih urah ali službah, tj. matinum (jutranjice), laudes (hvalnice), prima (prva molitvena ura), terca (druga molitvena ura), sexta (tretja molitvena ura), nona (četrta molitvena ura), vesperas (večernice), completorium (sklepnice). Matinum, laudes in vesperas so se imenovale „večje službe“, ker so bili to najpomembnejši časi molitve. Druge so štele za „manjše službe“. Ob teh urah menihi in nune niso molili naključno. Sledili so določenemu redu beril, molitev in pesmi, ki so bile zbrane v liturgičnih knjigah, imenovanih breviaria (Brevir).
Ob vsaki božji službi so peli več psalmov. V tednu dni, začenši ob nedeljah, je bilo treba zapeti vseh 150 psalmov. Psalme so spremljale himne in verzi ter branje iz Svetega pisma.
Na primer: jutranjica je na velikonočno nedeljo vključevala 13 psalmov; 12 pridig iz Svetega pisma – iz pisem Gregorja Nazianškega in homilij svetega Gregorja Velikega; tri berila iz Stare zaveze (preroki) ter dva evangelija.
Med branji so bile na vrsti molitve, kot so Pater Noster, Te Deum in Kyrie. Manjše službe (z izjemo prime) so bile manj obširne in so sledile enotnemu programu. Psalm 118 je bil tako dolg (kar 176 verzov), da so ga brali celotno nedeljo in večino ponedeljka.
Obhajanje služb ni vključevalo le branja, ampak tudi petje. Benediktinsko pravilo je vzpostavilo vlogo kantorja, meniha, ki je odgovoren za petje. Nekatere dele je pela celotna kongregacija ali skupnost menihov, psalme pa so pogosto peli kantor in majhen zbor. Preostanek kongregacije je nato odgovoril s petjem verzov odziva. Ti so se imenovali antifoni in odpevi (dobesedno: „nasprotni zvoki“ in „odgovori“).
Dan se je v samostanih začel okoli 3. ure zjutraj in končal okoli 21. ure. Večina dneva je bila namenjena molitvi, fizičnemu delu ali študiju. Sredi noči so menihi vstali iz postelje, da so peli matine. Laudes (okrog 5. ure zjutraj) naj bi bila končana pred sončnim vzhodom, zato je bilo, odvisno od letnega časa, po njenem zaključku nekaj ur lahko namenjenih študiju.
Prva svetloba dneva je pomagala pri nadaljnjem branju do prime (okrog 6. ure zjutraj), nekaj časa je ostalo še za jutranji obrok. Nato je bil čas namenjen fizičnemu delu. Delo so prekinili zaradi terce (okrog 9. ure zjutraj), sexte (okrog 12. ure), none (okrog 15. ure) in je trajalo do sončnega zahoda, ko so peli vespere (okrog 18. ure). Med sexto in nono so menihi in nune po potrebi lahko spali še kakšno uro.
Po vesperah so postregli večerjo, ki ji je sledil čas za študij. Zadnje bogoslužje v dnevu so bile compline (okoli 21.00), sledile so nočne molitve in nočna tišina. Večina menihov se je umaknila v svoje prostore, kjer so spali, čeprav je bilo individualno branje dovoljeno.
Dnevni urnik se je spreminjal glede na letne čase. Dan je bil razdeljen na dan in noč, razmejevala sta ju sončni vzhod in zahod. Dan in noč sta bila razdeljena na dvanajst enakih »ur«. Pozimi, ko so noči daljše, je bila vsaka nočna ura daljša kot poleti. To je bila ena od zapovedi v Benediktovem pravilu. Pozimi so menihi tako med nočnimi in jutranjimi molitvami imeli nekaj ur časa za samostojen študij. Poleti, ko je sonce vzšlo zelo zgodaj, so nočnim molitvam takoj sledile jutranje (čeprav je bil dovoljen kratek predah za opravljanje potrebe). Čas med večerjo in complinami (ob 21. uri) je bil vedno namenjen študiju. Pogosto je takrat eden od menihov glasno bral, drugi pa so ga poslušali.
Čeprav so bila verska besedila najpogostejša, so brali tudi druga, posvetna, besedila. Samostani so pogosto imeli pomembne zbirke besedil iz različnih področij, kot so poezija, zgodovina, filozofija in naravoslovne vede. Mnoga so bila iz klasične antike. Teh besedil niso le hranili, ampak so jih tudi aktivno brali, preučevali in komentirali. Samostani so imeli v srednjeveški družbi pomembno vlogo bili so centri učenosti in študija.