Umetnost branja v srednjem veku
Onkraj lingua franca
Razvoj branja v evropskih nacionalnih jezikih
Razvoj branja v evropskih nacionalnih jezikih
V prvem tisočletju je bil Balkanski polotok območje na obrobju Bizantinskega cesarstva, na katerem so prebivala različna slovanska ljudstva. Glavno slovansko kraljestvo je bila Bolgarija, katere meje v grobem sovpadajo z mejami njene sodobne soimenjakinje. Regije ob jadranski obali so bile večinoma pod bizantinskim nadzorom. Zahodno od Balkana so v danes (južni) Nemčiji, Avstriji in Italiji ležala kraljestva frankovskih ljudstev. Ta geografski položaj je imel močan vpliv na kasnejšo zgodovino regije in posledično na razvoj kulture branja in pisanja.
Franki in Bizantinci so se razlikovali po svojih verskih prepričanjih. Medtem ko so se prvi držali rimskega katolištva, so drugi sledili pravoslavnemu krščanstvu. Balkanska regija, ujeta med Franki in Bizantinci, je bila podvržena poskusom pokristjanjevanja z obeh strani. Tamkajšnji vladarji so včasih imeli osebne motive zaradi katerih bi se lahko odločili za katero koli od obeh strani, vendar so bili na splošno bizantinski pravoslavni poskusi veliko uspešnejši. To je bilo deloma posledica rigidnosti rimske cerkve, ki je vztrajala pri opravljanju bogoslužja izključno v latinščini. V nasprotju s tem so bili bizantinski misijonarji prožnejši, saj so bogoslužje opravljali v ljudskih jezikih.
V tistem času slovanski jeziki niso obstajali v pisni obliki in za njihov zapis ni bilo niti ustrezne abecede. Zaradi tega sta grška misijonarja, brata Ciril in Metod, prilagodila grško abecedo tako, da je ustrezala slovanskim govornim zvokom. Da bi zapolnili vrzeli v sintaksi, so bile dodane še nekatere grške besede in slovnični elementi. Nova pisava se je imenovala glagolica; ime izhaja iz stare slovanske besede glagolati, kar pomeni govoriti. Ta jezik zdaj imenujemo stara cerkvena slovanščina, saj se je prvotno uporabljala v zvezi s Svetim pismom in drugimi temeljnimi verskimi besedili. Kot glavni literarni jezik je prevladovala na slovanskih ozemljih od 9. stoletja do konca srednjega veka. Staro cerkveno slovanščino so sprejeli v različnih regijah. V naslednjih stoletjih se je glagolska abeceda še naprej razvijala. Specifičen razvoj zapisa se je razširil na Bolgarijo in sčasoma na sever proti Rusiji. Kasneje se je iz njega oblikovala cirilica, ki so jo poimenovali po Cirilu in se še vedno uporablja v rusko govorečem svetu.
Codex Suprasliensis (zgoraj) je eno najpomembnejših pričevanj o povezovanju novih abeced. Codex, ki je verjetno nastal v Bolgariji v poznem 10. ali na začetku 11. stoletja, vsebuje zapise življenja svetnikov, pridige, legende in molitve. Vsa besedila so v stari cerkveni slovanščini, napisana v novo razviti cirilici. Vključitev omenjenega besedila na Unescov seznam kulturne dediščine v okviru programa Spomin sveta je dokaz o njegovi pomembnosti.
Uspeh bizantinskega pokristjanjevanja ni pomenil, da se rimsko katolištvo na Balkanu ni moglo uveljaviti. Regije, ki so bile najbližje Frankom (danes Hrvaška, Slovaška in Slovenija), so bile uspešno spreobrnjene in so bile od takrat pod nadzorom Rimske cerkve. Razdeljene so bile na škofije in so bile pod vodstvom posameznih škofov. Hkrati so bile ustanovljene samostanske skupnosti, ki so v manj urbanih regijah delovale kot nosilec krščanstva. Pogosto so te samostane ustanovili plemiči in plemkinje, ki so želeli poskrbeti za usodo svojih duš v posmrtnem življenju ali pa so to videli kot priložnost, da razširijo svojo moč.
Tako je na primer okoli leta 1220 koroški vojvoda Bernard Spanheim ustanovil kartuzijanski samostan v Bistri v Sloveniji. Samostan je cvetel, postal je središče znanja in je svoj vrh dosegel v 14. stoletju. Iz tega obdobja je ohranjen lepo izdelana kopija Avguštinove De Civitate Dei.
Tako kot ta kopija je tudi preostala kultura branja in pisanja na rimskokatoliških območjih živela predvsem v latinščini. Pravoslavni Slovani so imeli verske obrede v slovanskem jeziku že od 9. stoletja, za katoličane pa je bila vse do srednjega veka liturgični jezik latinščina. To ne pomeni, da je bil slovanski ljudski jezik v religiji popolnoma prepovedan. Spodnji primer prikazuje rokopis iz 14. stoletja, ki vsebuje psalter, liturgična besedila in koledar svetnikov, vključno z več madžarskimi svetniki. Uporabljena je glagolska abeceda, besedilo pa je napisano v hrvaškem narečju – z enega od območij pod upravo rimskokatoliške cerkve.
V poznejšem srednjem veku je na dele Balkana, ki mejijo na Jadransko morje, vplival še en jezik: italijanščina. Italijanske mestne države, zlasti Benetke, so po vsej jadranski obali ustanovile trgovske postaje, ki so bile urejene v skladu z italijanskimi zakoni. Območje okoli Dubrovnika, majhne republike, znane kot Dubrovniška republika ali Ragusa, so med 9. in 15. stoletjem zaporedoma nadzorovali Bizantinci, Benečani in Madžari. Benečani so vladi Raguse vsilili svoje italijansko narečje.
Večjezičnost v srednjeveški Evropi ni bila neobičajna. To je vsekakor veljalo za politične elite in nekatere trgovce, katerih položaj je vključeval ali temeljil na medregionalnih stikih. V Angliji, na primer, sta bila v uporabi jezik Anglo-Normanov (otoška različica francoščine) in angleščina. V Flandriji in Brabantu (danes Belgija, Francija in Nizozemska) so govorili tako francosko kot nizozemsko. Po vsej Evropi je bila elita sposobna razumeti latinščino, ki je bila v tistem obdobju lingua franca. Prehod med jeziki je bil odvisen od konteksta, različni jeziki so soobstajali v vzporednih kulturnih in literarnih okoljih.
Na Balkanu je bil položaj še bolj zapleten zaradi več različnih pisav, pri čemer so imeli pisarji na voljo latinsko, glagolsko in kasneje tudi cirilično abecedo. V Dubrovniku 15. stoletja (Hrvaška) je na primer mestni pisar lahko brez težav prešel iz srbščine (ki jo je zapisoval v cirilici) v latinščino (zapisano v latinici) ali obratno, če so stranke zahtevale, da so njihove pogodbe napisane v določenem jeziku. Podobno je besedilo izvoda Anagrammatismoi, knjige pesmi za cerkvene praznike, ki ga je napisal skladatelj John Koukouzeles iz 15. stoletja, v grščini, vendar z dodatki v bolgarščini in srbščini (v cirilici). Ker naj bi bil ta rokopis napisan v Srbiji, dokazuje sposobnost lokalne duhovščine, da prehaja med sosednjimi jeziki.
Rezultati poskusov spreobrnitve niso vplivali le na srednjeveško zgodovino, temveč so vidni še dandanes. V regijah, ki so sprejele rimskokatoliško krščanstvo, je prevladala latinska abeceda. V tistih regijah, ki so sledile pravoslavnemu krščanstvu, pa je večinoma prevladala glagolska abeceda, ki se je kasneje razvila v cirilico.