- Razstava: Nagrada Saharova, Evropski parlament in človekove pravice v svetu
- Nagrajenci 1988 - 1999
Nelson Rolihlahla Mandela – 1988, Južna Afrika
Znameniti borec proti rasizmu je Južno Afriko v zgodovinsko pomembnem prehodu popeljal iz apartheida v rasno vključujočo demokracijo in podpiral enake možnosti in mir za vse.
Nagrada je spodbuda, da ostanemo zvesti naši skupni viziji, to je svetu brez vojne, revščine in trpljenja. Zlasti pa se moramo pogumno boriti za pravico in mir.
Anatolij Marčenko (posthumno) – 1988, Rusija
Nekdanji sovjetski oporečnik je opozarjal, da zaprti politični zaporniki bivajo v grozovitih razmerah. Za nagrado ga je predlagal Andrej Saharov.
Aleksander Dubček – 1989, Slovaška
Bil je vodilna osebnost praške pomladi in si je prizadeval za demokratizacijo in gospodarske reforme. Vse življenje se je boril za svobodo, suverenost in družbeno pravičnost.
Ob prejemu nagrade Saharova mislim na vse tiste, ki so zaslužni za sedanje spremembe in prenovo. Tudi v najtežjih trenutkih so narodi moje države trdno verjeli, da sodelujejo v vélikem boju vsega človeštva za svobodo.
Aung San Su Či – 1990, Mjanmar
Nekdanja politična zapornica je vodila mjanmarska prizadevanja za demokracijo in boj zoper vojaško diktaturo. Nagrado Saharova za svobodo misli je lahko osebno prevzela 22. oktobra 2013 – šele 23 let po tem, ko ji je bila podeljena.
Konferenca predsednikov Evropskega parlamenta je 10. septembra 2020 sklenila, da Aung San Su Či začasno izključi iz dejavnosti skupnosti nagrade Saharova, ker ni branila in varovala pravic rohinške manjšine v Mjanmaru ter torej dopustila kršitve človekovih pravic ter mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic.
Adem Demaçi –1991, Kosovo
„Balkanski Mandela“ se je uprl hudemu zatiranju srbskega režima in življenje posvetil spodbujanju strpnosti na Kosovu in spravi med tamkajšnjimi etničnimi skupnostmi.
Brez svobode izražanja ni dialoga, brez dialoga ni mogoče ugotoviti resnice in brez resnice napredek ni mogoč.
Las Madres de Plaza de Mayo – 1992, Argentina
Matere z Majskega trga so v Argentini vodile mirno protestno gibanje zoper vojaško diktaturo in represijo. Uprle so se, ker so ljudje izginjali brez sledu in ker je režim mučil politične nasprotnike.
Skleniti želimo pakt, ki bi se mu vsi zavezali in potrdili, da je vsako življenje dragoceno in da varovanje življenja presega vse meje.
Hebe de Bonafini
Oslobođenje – 1993, Bosna in Hercegovina
Novinarji sarajevskega časnika Oslobođenje so tvegali življenje, ko so se med vojno v nekdanji Jugoslaviji na svoj način bojevali za ohranitev enotnosti in narodnostne pestrosti svoje države.
Braniti in ohranjati večetnično, večnacionalno, svetovljansko in strpno Bosno in Hercegovino.
Zlatko Dizdarević
Taslima Nasrin – 1994, Bangladeš
Pisateljico, ki se bori proti zatiranju žensk in ki nasprotuje vsem oblikam verskega ekstremizma, so zaradi njenih stališč izgnali iz Bangladeša in Bengalije.
Kot pisateljica ne morem ignorirati dogodkov v svoji državi niti ne morem zapirati oči pred svetom, ki me obdaja.
Lejla Zana – 1995, Turčija
Lejla Zana je prva Kurdinja, izvoljena v turški parlament leta 1991. S svojim bojem za demokracijo uteleša zahteve svojega ljudstva za dostojanstvo in človekove pravice.
Ne bodo mogli preprečiti razmaha in mednarodne narave našega miroljubnega boja za enakopravno in bratsko sobivanje […] v okviru demokracije in vzajemnega spoštovanja pravic in identitete vsakega ljudstva.
Wei Jingsheng – 1996, Kitajska
Voditelj kitajske opozicije Wei Jingsheng obsoja kršitve človekovih pravic in se bori za demokracijo. Kljub zaporu in izgonu ga ne morejo utišati.
Nagrada Saharova pomeni „spodbudo in podporo evropskega prebivalstva […] vsemu gibanju za človekove pravice na Kitajskem.
Salima Ghezali – 1997, Alžirija
Glavna urednica kritičnega časopisa La Nation in predsednica Zveze za emancipacijo žensk v Alžiriji se zavzema za pravice žensk, demokracijo in politični dialog.
Temeljna demokratična vprašanja se ne morejo rešiti geta, v katerem so makiavelistično zaprta, če jih velika večina prebivalstva vidi kot privilegij manjšine, ki ji ni mar za večino.
Ibrahim Rugova – 1998, Kosovo
Prvi predsednik neodvisnega Kosova si je neutrudno prizadeval za mirne rešitve in dialog ter življenje posvetil nenasilnemu odporu kosovskih Albancev proti srbskemu zatiranju.
Nagrada Saharova je v desetih letih postala simbol miru, svobode in človekoljubja.
Xanana Gusmão – 1999, Vzhodni Timor
Voditelj vzhodnotimorskega boja za svobodo in samoodločbo je postal prvi predsednik samostojne države in kasneje vodil tudi njeno vlado.
Nagrada je priznanje Evropskega parlamenta za pogum mojega ljudstva v boju za svobodno domovino, kjer bo misel zagotovljena kot pravica, ki je neločljivo povezana s človečnostjo.