Nepričakovano

Uvod

Nenavadna doživetja, naključja ali celo čudež so pripeljali do nekaterih najbolj neverjetnih zgodb v okviru tega projekta. Kdo bi si lahko zamislil, da bosta sovražnika po gašenju požara postala prijatelja? Ali da bi vojake pred streli rešili predmeti, ki so jih nosili s seboj? Ali pa leseni križ v steklenici? Ena od posebnosti te pobude je, da predmetov v mnogih primerih ni mogoče zlahka kategorizirati in da mnogi še nikdar niso bili prikazani v javnosti. Pač pa so jih hranili kot družinske dragocenosti, spominke na pretekli čas in ljudi, ki jih brez njih ne bi bilo.

Sveto pismo očetu rešilo življenje

Kurt Geiler kot goreč kristjan nikamor ni šel brez svojega izvoda svetega pisma in vera se mu je leta 1917 obrestovala, saj mu je dragocena, v usnje vezana knjiga rešila življenje.

Sredi izčrpavajočega pozicijskega vojskovanja na severovzhodu Francije je nemški pešak kot ponavadi spal s svetim pismom pod glavo. Nenadoma je v strelski jarek udarila granata in zaklon skoraj popolnoma uničila, mnogi od njegovih tovarišev so bili hudo ranjeni ali so izgubili življenje.

Geiler se je nepoškodovan rešil izpod ruševin. Šele ko se je kasneje vrnil po izgubljeno sveto pismo, je presenečen ugotovil, da mu je knjiga rešila življenje.

Njegov sin, profesor Gottfried Geiler iz Leipziga, je dogodek opisal takole: "Sveto pismo je pod njegovo glavo scefral kakšne 4 cm velik drobec šrapnela, vendar pa ga ni popolnoma prebil, tako je moj oče ostal živ in nepoškodovan.

Sveto pismo, ki ga družina vse odtlej hrani kot dragocen spominek, ga je rešilo v pravem pomenu besede."

Geilerjev vnuk Markus Geiler je povedal, da so z njim ravnali kot s "protivojnim pomnikom".

"Spomnim se, kako me je oče odvedel do svoje knjižne omare, jo odprl in iz nje vzel v debel papir ovito sveto pismo," je dejal.

"Rekel mi je: 'Poglej, to je tvojemu dedu rešilo življenje'. Ko smo knjigo vzeli iz ovoja, je bil to vedno zelo poseben trenutek."

Rešen po dveh dneh trpljenja

Britanskemu vojaku, ki so ga, potem ko mu je na Sommi prestrelilo obe nogi, misleč, da bo umrl, pustili na bojišču, so življenje rešile zavezniške enote, ki so se vkopale v istem strelskem jarku.

Ko je bil John Stafford v simbolni bitki leta 1916, v kateri je padlo 420.000 britanskih vojakov, od tega 60.000 samo prvi dan, ranjen, je bil le kakšnih 18 metrov oddaljen od Nemcev.

Njegova hči, Joan Almond, 85, iz Prestona, je povedala, da je njen oče, preden so ga rešili, dva dneva nenehno izgubljal zavest, kar je podrobno opisal v spominih, ki so jih v družini pretipkali in shranili.

"Na srečo so zdravniki še lahko rešili njegovo hudo poškodovano nogo, res pa je bila na koncu 9 centimetrov krajša kot druga in je moral do konca življenja nositi medicinski čevelj."

Vojna je od Johna pač zahtevala svoj davek, je dejala Joan, ki je prinesla natipkano kopijo očetovih spominov na boj.

"Oče je bil čudovit človek," je še povedala. "Ampak ko se ozrem nazaj, si mislim, da ga je morala vojna gotovo zelo preganjati, še posebej, ko preberem njegovo pričevanje. Moja mama ga je spodbujala, naj svoje izkušnje zapiše, in videti je bilo, da je bil zaradi tega mirnejši."

Križec in humano dejanje

James Burke je vedno trdil, da svoje življenje dolguje dvojemu: kovinskemu križcu, ki ga je nosil v žepu suknje, in nemškemu častniku, ki ga je rešil pred smrtjo.

22-letni vojak v irskem polku Royal Irish Fusiliers se je med zadnjo veliko sovražnikovo ofenzivo 21. marca 1918 bojeval v Saint-Quentinu na severu Francije, ko ga je v prsi zadel nemški ostrostrelec.

Krogla se je odbila od kraka 7,5-centimetrskega križca, ki ga je vedno nosil pri sebi. Ko je vojak iz Dublina ležal ranjen, pa so mu grozili vnovični streli.

"Na srečo je posredoval mlad nemški častnik in Jamesa odnesel v poljsko bolnišnico, kjer so mu rešili življenje," je povedal Don Mullan, ki je križec z udrtino prinesel na zbirni dan v Dublinu.

"James je vedno trdil, da je življenje dolgoval križcu in tistemu nemškemu častniku, ki je pokazal človeški obraz," je še dodal Don, ki mu je predmete vojaka Burkea iz prve svetovne vojne predal njegov sin Gary, boter Donove žene Margaret.

Sovražnika po požaru postaneta prijatelja

Sovražnika – eden Anglež in drugi Nemec – sta postala prijatelja za vse življenje, potem ko sta se odločno podala v gorečo stavbo, da bi preprečila razširitev ognja na bližnjo elektrarno.

Bernard Darley, letalski poddesetnik v britanskih letalskih silah RAF, je bil stacioniran v delavnicah v St Omerju na severu Francije, ko je 2. septembra 1919 izbruhnil požar.

V strahu, da bi zaradi vročine lahko eksplodirala rezervoarja z nafto in bencinom, ki sta bila neposredno nad stavbo, in bi se v elektrarni zaiskrile neizolirane žice z napetostjo 15.000 voltov, sta Bernard in nemški vojni ujetnik Otto Arndt vedela, da morata ukrepati takoj.

V pismu Bernardovega stotnika, v katerem mu ta izraža priznanje za hrabrost, je zapisano, da se je ognja najprej lotil z gasilnim aparatom, nato pa je v stavbo povlekel cev, ki mu jo skozi okno podal gasilec.

"Moj ded Bernard in Otto sta si zelo pogumno utrla pot v gorečo stavbo in tvegala svoji življenji, da bi pogasila ogenj," je povedala Merilyn Jones, doma iz angleškega mesta Sutton Coldfield. "Zelo, zelo sem ponosna na njegova dejanja."

Škatlico za vžigalice, na kateri piše "St Omer" na eni in "Spominek iz Francije" na drugi strani, je Otto izdelal za Bernarda v spomin na dramatični dogodek, ki je pripeljal do njunega neobičajnega prijateljstva.

Nekaj centimetrov in vse bi bilo drugače

Ko so Williama Andrewsa, ki ga je zadel drobec nemškega šrapnela, na nosilih nesli z bojišča na Sommi, se nikakor ni hotel ločiti od čelade, ki ga je rešila.

"Dajte mi jo – rešila mi je življenje – nekoč bi jo rad pokazal svojim vnukom," je odvrnil mlademu častniku, ki jo je nameraval zavreči.

Rečeno, storjeno: Andrews, ki je služil kot poročnik, začasni stotnik in major v britanskem korpusu kraljevih inženircev (Sappers), je obtolčeno pokrivalo resnično ohranil za svoje potomce.

Čelado, ki ji manjka en kos, sta na dan zbiranja spominov iz prve svetovne vojne v Dublinu prinesla njegov sin Michael Andrews in vnuk Vincent Murphy.

Murphy je povedal, da je čelada postala znamenit družinski spominek, dokaz o Andrewsovem pogumu, ki ga je pripoznal tudi sam kralj Jurij V. Na slovesnosti v Buckinghamski palači aprila leta 1917 je na vojakove prsi pripel odlikovanje, t. i. vojaški križec.

"Če bi šrapnel zadel nekaj centimetrov nižje, naju danes ne bi bilo," je dejal Murphy, ki živi v Dublinu.

Andrews svoji družini nikdar ni povedal, kaj natanko se je zgodilo, ko je bil takrat pri 24 ranjen, vendar pa so sami ugotovili, da je pred vrnitvijo v jarke 10 dni preživel v poljski bolnišnici.

Michael Andrews je dejal, da je čelada "zelo dragocen in slikovit spominek" na očetovo vojaško službo. "Dejstvo, da je preživel tako močan udarec, meji že na čudež," je še dodal.

Najstnik postane zdravnik

Vse, kar je imel Billy Draper dotlej opraviti z medicino, je bilo nekaj malega izkušenj z nudenjem prve pomoči v anglikanski mladinski organizaciji Church Lads Brigade, toda že nekaj mesecev po vstopu v vojsko so ga poslali v Francijo, da bi oskrboval ranjence.

Draper, doma iz Haslintona na vzhodu angleške grofije Lancashire, je bil leta 1915, ko je postal vojak v sanitetni enoti 19th Company Royal Army Medical Corps, ki je bila v tistih krajih poznana kot "The Whalley Pals", star 19 let.

Od po oceni 600 mladih prijateljev in tovarišev, ki so se ji pridružili, jih je veliko izgubilo življenje.  Preživeli so spomine na vojna leta vseskozi obujali na vsakoletnih srečanjih. Tradicija se je naposled končala, ko so ostali le še trije člani.

Draper, tedaj je imel 101 leto, v intervjuju, ki ga je vodil njegov prijatelj Grant Smith, pripoveduje, kako je bil priča protinapadu na francosko vas Peronne ob reki Somme. Spominja se tudi, kako je oskrboval ranjence v postojanki belgijske baterije, ki je obenem služila kot začasno obvezovališče in kjer je s črko "M" označeval vojake, ki so prejeli morfij.

Draper je umrl leta 1997 zaradi pljučnice, potem ko je padel in si zlomil nogo.

Smith, ki živi v mestu Lytham St Annes, je dejal: "Kar sem pri Billyju najprej opazil, je bil njegov smisel za humor. Med vojno je moral videti marsikatero grozoto, a prepričan sem, da mu je njegova sposobnost za smeh pomagala preživeti."