Razstava
Uvod
Čeprav so bili orožje, strelivo, hrana, voda in uniforma seveda nepogrešljiv del vojakove opreme, so mnogi s seboj nosili tudi osebne predmete, ki so bili zanje veliko pomembnejši. V nahrbtniku, ki je lahko tehtal tudi več kot 23 kg, so bili pogosto shranjeni majhni talismani, ki naj bi vojaku prinesli srečo. Skupaj z dnevniki, ki so podrobno opisovali vsakodnevne hrabrosti, so se znašli nabožni predmeti, fotografije ljubljenih oseb, knjige in maskote, ki ponujajo še zanimivejši vpogled v misli borcev na frontni črti.
Na 3000 metrih brez padala
Negotovo loveč ravnotežje v odprtem kokpitu, v katerem se ni mogel oprijeti ničesar drugega kot strelnega orožja, je letalski as Giles Blennerhassett v le treh mesecih sestrelil kar osem sovražnih lovskih letal Albatros.
Hraber 22-letni poročnik je za svoje dosežke pri prepoznavanju sovražnikovih letal iz dvokrilnika F.E.2b, kar je vključevalo streljanje z mitraljezom Lewis kalibra .303, nameščenem na vrtljivem podstavku na ploščadi na sprednji strani letala, prejel odlikovanje za hrabrost – vojaški križec. Nekoč se je lotil kar dveh sovražnih letal naenkrat in obe sta izgubili nadzor.
Blennerhassettov sin Brian, 93, ki je prispeval njegov dnevnik in vrsto njegovih fotografij, je povedal: "Drsel je po kovinskih tleh in se moral upirati ob rob kokpita, da je lahko streljal. Varnostnih pasov ali padal ni bilo – povsem nepredstavljivo je, kako da ni padel. Bil je zelo pogumen mož "
Blennerhassett iz Sliga je bil marca 1916, ko je bil iz enote »4th Battalion, Royal Irish Fusiliers«, s katero se je boril v strelskih jarkih v Franciji, povišan v opazovalca zračnega prostora pri enoti Royal Flying Corps, ki je kasneje postala RAF, star 20 let. Pilot je postal leta 1917.
Njegov sin Brian, ki je prispeval očetov dnevnik in serijo fotografij z njim v uniformi, je dejal: "Moj oče se je rad norčeval iz pilotov letala F.E.2b in jim pravil "taksisti", saj je bil položaj opazovalca na sprednjem delu letala izredno izpostavljen, menil je, da je sam prevzemal vso tveganje."
Torba, polna vojnih dragocenosti
Silvester Kovačič je v skritem kotičku pod tramom na podstrešju domače hiše v Dornberku odkril pravo zakladnico predmetov iz prve svetovne vojne.
Torba, ki je bila last Victorja Mitkiewicza, kadeta v 41. pehotnem polku 22. začasnega bataljona avstro-ogrske vojske je do izpred 20 let ležala neodkrita.
Vsebovala je neodposlano pismo Mitkiewiczevi materi ter pisma in razglednice, ki jih je prejel od matere, brata in svojega dekleta Ilde Gabrau. Najden je bil tudi rumen "portepee" – okrasek, ki se je privezal na orožje in je označeval enoto ali odsek.
Kovačič, ki je na podstrešju našel tudi spalno vrečo, pravi, da se mu oglašajo številni zbiratelji, ki želijo torbo ali vsaj del njene vsebine odkupiti. Vendar pa on sam upa, da bodo dragoceni predmeti po objavi na portalu www.europeana1914-1918.eu morda našli pot do Mitkiewiczevih potomcev.
Iz pisem je razvidno, da je bil Mitkiewicz nastanjen v Dornberku na soški fronti. Razglednice pričajo o tem, da je leta 1915 služil na območju Vojne pošte 357, leta 1916 pa na območju Vojne pošte 26. Večina razglednic in dopisnic, ki jih je prejel, je bila poslana iz Semmeringa, Dunaja in Innsbrucka
Neodposlano pismo materi
Rešila ga je snubitev
Poljska begunka plemiškega rodu Janina Elizabeta Mazurkiewicz je mladega slovenskega vojaka Mihaela Draščka rešila pred zaporom z vztrajanjem, da se morata poročiti.
Drašček, doma iz Ozeljana, je bil star 25 let, ko se je leta 1914 pridružil avstro-ogrski vojski. Po njegovem pripovedovanju so začetek prve svetovne vojne naznanili cerkveni zvonovi, ki so zadoneli po soseski.
Razporejen je bil na vzhodno fronto, natančneje v Galicijo, kjer je bil ranjen in so ga zajeli Rusi. Po besedah njegove vnukinje Rade Čopi je bil Drašček "po srcu revolucionar", zato ni bilo nobeno presenečenje, da je v času ujetništva v Taškentu na Kavkazu postal pristaš ruskega revolucionarnega gibanja in se je pridružil ruski revoluciji.
Nato so nekdanjega kovača vnovič zajeli, tokrat protirevolucionarna bela garda, rešila pa ga je Janina Elizabeta z izgovorom, da se morata poročiti, in tako dosegla, da je bil Drašček izpuščen.
Par se je na koncu res poročil in si ustvaril dom v Ozeljanu. Imela sta tri otroke.
V vseh letih potovanj od mobilizacije do vrnitve domov je Draščka zvesto spremljal ta oguljeni leseni kovček.
Nabožni prizor izpod rok vojnega ujetnika
Bogato okrašen leseni križ v steklenici je izdelal ruski vojni ujetnik, prispeval pa ga je naš najstarejši pričevalec – stoletni Slovenec Slavko Zupan.
Številne ruske ujetnike, ki so jih zajeli na galicijski fronti, so v Avstro-Ogrski izkoristili za gradnjo cest, ozkotirnih železniških prog, barak in vojaških skladišč ter za utrjevanje postojank.
Živeli so v grozljivih pogojih, mnogi so umrli zaradi okužb, izčrpanosti, hude podhranjenosti in nezgod pri delu.
Za ujetnika, ki je izdelal to steklenico, lahko domnevamo, da je imel več sreče, saj je pomagal po kmetijah in domovih v Vipavski dolini. Ti ujetniki so pogosto ustvarjali umetniške izdelke, prstane in zapestnice iz bakra in železa, ki so jih lahko prodali avstro-ogrskim vojakom za kos kruha ali cigareto.
Po Zupanovem pripovedovanju je steklenico od ruskega vojnega ujetnika leta 1916 kupila njegova sorodnica po ženini strani, Rozina Pahor, lastnica restavracije v Prvačini. Ujetnik je steklenico prinesel iz Rusije in kasneje dodal izrezljano lobanjo, križ in druge simbolne figure.
Zupan, ki je med prvo svetovno vojno živel v Ljubljani, je povedal, da se spominja, kako je opazoval vlake, polne vojnih ujetnikov, ki so jih pripeljali s fronte. Steklenico, ki močno spominja na ladjo v steklenici, danes hranijo v družinskem arhivu.
