Razstava
Štiri mesece po zasedanju Evropskega sveta v Kölnu so bile v Tampereju na Finskem določene delovne metode in natančna sestava delovne skupine, odgovorne za pripravo osnutka Listine o temeljnih pravicah. To je bil zgodovinski dogodek. Evropski poslanci so namreč imeli prvič priložnost, da pri pripravi besedila ustavnega značaja sodelujejo s poslanci nacionalnih parlamentov, predstavniki voditeljev držav in vlad ter Evropsko komisijo.
Dvainšestdeset članov delovne skupine je delo pričelo 17. decembra 1999 v Bruslju. Na zahtevo več evropskih poslancev si je skupina takoj nadela bolj simbolično oznako „konvencija“. Sestavljalo jo je 16 evropskih poslancev, 30 predstavnikov nacionalnih parlamentov (po dva na državo), predstavniki vlad (takrat 15) in predstavnik Evropske komisije. Pri delu sta sodelovala tudi dva predstavnika Sodišča Evropskih skupnosti in dva predstavnika Sveta Evrope. Eden od njiju je zastopal Evropsko sodišče za človekove pravice. Predviden je bil tudi dialog z Ekonomsko-socialnim odborom, Odborom regij in evropskim varuhom človekovih pravic. Na razprave so bile povabljene tudi države kandidatke za članstvo v Evropski uniji, organizacije civilne družbe in različni strokovnjaki.
Konvenciji je predsedoval nekdanji predsednik nemškega ustavnega sodišča v Karlsruheju in Zvezne republike Nemčije Roman Herzog, ki je bil tudi njen glavni pobudnik. Pomagal mu je pripravljalni odbor, znan kot predsedstvo, tesno pa je sodeloval tudi z generalnim sekretariatom Sveta in medresorsko delovno skupino, ki je bila zadolžena, da pomaga delegaciji Evropskega parlamenta pri pripravi Listine. Delo konvencije in predsedstva se je začelo v prostorih Sveta, nato pa je skoraj v celoti potekalo v Evropskem parlamentu v Bruslju, kar je močno olajšalo nalogo evropskim poslancem, ki so imeli vodilno vlogo pri pripravi Listine.
Hitro se je pokazalo, da raznolikost članov konvencije ugodno vpliva na razpravo. V devetih mesecih, kolikor je trajalo delo konvencije, je bil vzpostavljen dialog s civilno družbo, ki mu ni bilo primere. V razpravah je s prispevki in predstavitvami namreč sodelovalo več deset nevladnih organizacij. Člani konvencije so se takoj na začetku odločili, da je treba vse odločitve sprejeti soglasno. Delo konvencije je potekalo zelo pregledno: srečanja so bila javna, vsi pripravljalni dokumenti pa prosto dostopni na posebnem spletnem mestu na internetu.