- Razstava: Varstvo državljanskih svoboščin
- Evropski parlament kot pobudnik
Evropski parlament si je vedno prizadeval za varstvo in spodbujanje človekovih pravic in je na tem področju sprožil veliko političnih pobud. Zlasti se je zavzel za to, da bi Evropska skupnost sprejela Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Za Parlament je bilo pomembno, da se spoštujejo vse državljanske, politične, ekonomske in socialne pravice državljanov držav članic Skupnosti.
Že leta 1975 je izrazil nezadovoljstvo, ker človekove pravice niso bile omenjene v ustanovnih pogodbah Evropskih skupnosti, ki so bile takrat usmerjene zlasti v gospodarstvo. Zato je sprejel resolucijo, v kateri je poudaril, da Evropska unija potrebuje lastno listino o temeljnih pravicah. Evropski poslanci so menili, da bi izgradnja združene Evrope s tem dobila politični smisel. Dve leti kasneje so dosegli, da so predsedniki Evropskega parlamenta, Sveta in Evropske komisije v Luksemburgu podpisali izjavo, v kateri so se skupaj in v imenu svojih institucij zavezali k spoštovanju temeljnih pravic.
Leta 1984 je Parlament z zelo veliko večino sprejel osnutek Pogodbe o Evropski uniji, znan kot Spinellijev osnutek. V njem je bilo predvideno, da Unija v petih letih sprejme deklaracijo o temeljnih pravicah. Sodišče Evropskih skupnosti se je izkazalo kot zaveznik Parlamenta, saj je v svojih odločitvah večkrat potrdilo, da mora pravo Skupnosti zagotavljati varstvo človekovih pravic.
- julija 1987 je začel veljati Enotni evropski akt, s katerim so se države članice zavezale, da bodo skupaj spodbujale demokracijo na podlagi temeljnih pravic, kot so svoboda, enakost in socialna pravičnost. A Evropskemu parlamentu to ni bilo dovolj, saj je bil prepričan, da je spoštovanje človekovih pravic bistvenega pomena za legitimnost Skupnosti. Zato je 12. aprila 1989 razglasil in sprejel Deklaracijo o temeljnih pravicah in svoboščinah, državljane pa pozval, naj jo dejavno podpirajo. Varstvo okolja in nekatere nove socialne pravice (pravica do socialne zaščite, pravica do izobraževanja, varstvo potrošnikov itd.) so tako postale temeljne pravice, ki jih zagovarja Evropski parlament. Deklaracija je pomenila velik korak naprej. A čeprav sta Maastrichtska in Amsterdamska pogodba nekatere vidike natančneje določili, so bile zahteve evropskih poslancev upoštevane šele konec devetdesetih let prejšnjega stoletja.