Leta 1934 je Louise Weiss začela novo bitko: kampanjo za emancipacijo žensk. Navdihnila so jo prizadevanja britanskih in ameriških sufražetk. Ustanovila je združenje La Femme nouvelle (Nova ženska), ki se je borilo za volilno pravico žensk, in informacijski center za spodbujanje enakih državljanskih in političnih pravic Francozov in Francozinj.
Čeprav do tega ni bila upravičena, je kandidirala na več volitvah in s tem poslala pomenljivo sporočilo.
Poskusila je kandidirati na lokalnih volitvah, nato pa se je leta 1936 v Parizu pridružila drugim sufražetkam, s katerimi so se simbolično borile za izvolitev v francosko državno skupščino. Izdelale so posebno razglednico s podobo Louise Weiss in njenim življenjepisom, ki so jo delile po ulicah.
Weissova je organizirala tudi turnejo po Franciji, na kateri je še bolj vneto protestirala in zahtevala pravico do emancipacije žensk.
A počasen napredek v Evropi jo je znova razočaral: Francozinje so volilno pravico dobile šele ob koncu druge svetovne vojne, ko so dobile tudi pravico, da na volitvah kandidirajo pod enakimi pogoji kot moški.
Weissova je kmalu spoznala, da Evropa njena prizadevanja potrebuje na drugem področju. Ko je postalo jasno, da se novemu konfliktu ne bo mogoče izogniti, se je leta 1938 pridružila Centralnemu odboru za begunce, ki ga je ustanovilo Ministrstvo za zunanje zadeve. V Francijo se je namreč pred nacisti zateklo veliko judovskih družin. Pozneje je sodelovala z Zvezo Francozinj, ki so prejele odlikovanje reda francoske legije časti. Pomagala je pri delovanju ženske organizacije „za pasivno obrambo pred zračnimi napadi“.
Tudi med vojno je še naprej neutrudno pomagala drugim. Na lastno pobudo je odpotovala v Združene države Amerike, kjer je zbirala zdravila in osnovna živila za francoski Rdeči križ. Ob vrnitvi v okupirano Francijo gestapu ni mogla preprečiti, da bi zasegel njeno knjižnico in osebne arhive, uspelo pa se ji je izogniti protijudovskemu pregonu in pred prijetjem zaščititi tudi več prijateljev.