Extended description: Lado Pohar, Smeh in nasmeh za mikrofonom, str. 80.: Televizija Ljubljana se je v evrovizijsko družino vključila, ko je bila še povsem nedorasla, v eksperimentalnih povojih. 25. marca 1960 je pripravila prvi televizijski prenos smučarskih skokov in ga poslala v Evropo kot svojo prvo evrovizijsko oddajo. Prenašalo jo je pet držav, poleg naše Avstrija (ÖRF), Nemčija (ARD), Francija (RTF), Italija (RAI) in Švica v sklopu programov v nemščini, francoščini in italijanščini. Zaradi neizkušenosti in predvsem zelo pomanjkljive tehnične opreme so morali organizatorji bolj ali manj improvizirati. Rado Cilenšek je bil koordninator v Planici, ing. Stane Rojc pa je v Ljubljani skrbel za usklajevanje s tehničnim centrom v Bruslju. Režiser Fran Žižek se je spopadal s hudimi težavami, ki so jih povzročale daljše pavze med serijami skokov. Pred koncem tekmovanja je zapihal močan veter in organizatorji prireditve so morali zadnjo serijo skokov odpovedati. Režiser Žižek je prenos končal pred dogovorjeno 13. uro, a o spremembni ni obvestil Cilenška in ing. Rojca. Nepričakovani konec je komentatorje in napovedovalce televizijskih hiš, ki so prenašale polete, neprijetno presenetil. Njihove ocene dela naših televizijcev so bile sicer laskave, vendar so organizatorji prenosa pozneje zvedeli za marsikako zadrego, ki jo je povzročil nenapovedani konec oddaje. Napovedovalka RAI v Milanu je na primer, nič hudega sluteč, spremljala skoke daleč od napovedovalnice, ko je na monitorju zagledala evrovizijski znak, znamenje, da je prenos končan. Hitro je stekla v napovedovalnico, se postavila pred kamero in vsa zasopla potožila: »Mamica, kako sem tekla!« In ker so jo medtem že vključili v program, je njeno tožbo slišala vsa Italija.